MED

V naši prehrani je med od nekdaj zelo cenjen. Vsebuje hitro prebavljive sladkorje v različnem razmerju (40 % fruktoze, 35 % glukoze, 1–4 % saharoze ter nekaj polisaharidov). Poleg sladkorjev vsebuje 17% delež vode, preostali del pa zavzamejo številni vitamini, aminokisline, encimi, kisline, hormoni in mineralne snovi.

V medu izstopa vsebnost vodotopnih vitaminov skupine B in vitamin C, med minerali kalcij, železo, baker, magnezij, cink, fosfor in mangan, znana je tudi vsebnost flavonoidov in hormona acetilholina.

Čebelarstvo

Ali ste vedeli?

  • Tekoči med lahko kristalizira v trdno stanje, vendar se ne pokvari. Da med pretvorimo nazaj v tekoče stanje, ga moramo segrevati do 40 °C.
  • Medu nikoli ne vmešajte v še vroč čaj, saj pri tako visoki temperature izgubi del hranilnih snovi.
  • Temnejša kot je vrsta medu, več antioksidantov vsebuje.
  • Ena žlica medu vsebuje nekaj več kilokalorij kot žlica sladkorja, zato je pri pripravi sladkih jedi odlična alternativa belemu sladkorju.
  • Osebe, ki so občutljive na cvetni prah, morajo biti previdne tudi pri uživanju medu, saj lahko izzove alergijsko reakcijo.
  • Čebela iz panja poleti 7- do 17-krat na dan; vsak polet traja približno pol ure.
  • Na vsakem od svojih poletov ena čebela delavka prinese med 50 in 60 mg medičine (za kilogram medu je potrebnih tri oziroma štiri kilograme medičine).
  • Med se uporablja tudi v kozmetične namene.
čebelarstvo
domači med
med
akacijev, kostanjev, gozdni in domači

Med

Že majhne razlike v količini hranilnih snovi spremenijo aromo, vonj, barvo ter okus medu. Tako glede na barvo, sestavo, okus in lastnosti razlikujemo različne vrste.

AKACIJEV MED je izrazite svetlo rumene barve in zaradi svojega sladkega ter nežnega okusa ena najbolj priljubljenih vrst medu. Vsebuje manj cvetnega prahu kot ostale vrste, zato ga bolje sprejemajo tudi osebe s tovrstno alergijsko reakcijo. V primerjavi z drugimi vrstami je bolj tekoč, saj zelo počasi kristalizira. Akacijev med točimo od maja do junija.

KOSTANJEV MED  je značilne temne rjavordeče barve, zaradi večje vsebnosti cvetnega prahu pa močnega in bolj grenkega okusa. Temnejša barva nakazuje na večjo vsebnost antioksidantov. Zaradi večje vsebnosti sadnega sladkorja – fruktoze, nekoliko počasneje kristalizira. Točimo ga v juniju in juliju.

GOZDNI MED  prepoznamo po svetlo do temno rjavi barvi, prijetni aromi po smoli in izrazito močnem, a nadvse prijetnim in polnim okusom. Točimo ga v juliju in avgustu.

HOJEV MED je med, ki ga čebele nabirajo na jelki (hoji). Prepoznamo ga po temno rjavi barvi z zelenkastim odsevom, prijetni aromi po smoli in karameli. Točimo ga v poletnih mesecih, včasih celo do konca septembra.

CVETLIČNI MED je najpogostejša vrsta medu, prepoznan po svoji značilni svetli rumeno do rjavi barvi in aromi. Vonj in okus sta odvisna od rastline, izvora in dodatka mane. Kristalizacije je delna in nepopolna, saj pogosto nastajajo številni kristali.

LIPOV MED prepoznamo po svežem in prijetnem vonju, ki je značilen za lipove cvetove, močnem in rahlo pekočem okusu ter bistri svetlo rumeni barvi. Pridobivamo ga iz nektarja ali mane. Lipov med iz nektarja kristalizira mnogo hitreje kot med pridobljen iz mane. Točimo ga v juniju in juliju.

SMREKOV MED je med, ki ga čebele nabirajo na smreki. Je značilne rdeče rjave barve, z nežnim vonjem po smoli in aromo po sirupu smrekovih vršičkov. Zelo dobro se kombinira s črnimi vrstami kruha ali kot dodatek k omakam in mlečnim jedem.

Propolis

Propolis je čebelji pridelek, ki ga tudi čebele same potrebujejo za svoje zdravje. Čebele ga nabirajo iz popkov rastlin, lubja dreves in drugih rastlin ter nato s pomočjo encimov v njihovi slini predelajo in uporabijo kot gradbeni material. S propolisom čebele preprečijo trohnjenje panja, s tem pa tudi širjenje bolezni in vdor vlage v panj.

Največji delež propolisa predstavlja smola (kar polovica, 50 %), vosek (30 %), eterična olja (10 %), vitamini, rudninske snovi, flavonoidi in nekaj cvetnega prahu.

Kako ga pridobivamo?

Propolis v glavnem pridobivamo tako, da ga postrgamo z lesenih delov panja in mreže z zadnjih vrat s topim nožem.

propolis

MED

IZVOR , cvetlični in gozdni med

Glede na izvor ločimo cvetlični in gozdni med. Cvetlični med oziroma med iz nektarja je pridobljen iz nektarja cvetov, medtem, ko je gozdni med oziroma med iz mane v večini pridobljen iz izločkov insektov na živih delih rastlin ali izločkov živih delov rastlin.

Gozdni med izločajo nekatere žuželke (listne uši, medeči škržat, kapar), ki se prehranjujejo s floemskimi sokovi dreves. V njihovih prebavilih pride do encimske pretvorbe sladkorjev in aminokislin. Sam organizem teh žuželk vsrka le majhen delež snovi, po večini sladkorjev, preostanek pa izbrizga v obliki kapljice na svojem zadku. Ker je prišlo do kemijske reakcije, ne moremo več govoriti o floemskem soku, zdaj to snov imenujemo mana, ki jo v obliki sladkih kapljic najdemo na številnih drevesih (kostanj, smreka, jelka, lipa, bukev, breza, javor).

Cvetlični med

Pri cvetličnem medu pa je vaba za opraševalca nektar oziroma cvetni prah. S prenosom cvetnega prahu je omogočena reprodukcija rastlinske vrste. Nektar vsebuje največji, kar do 70% delež sladkorjev s primesmi aminokislin, proteinov, lipidov, organskih kislin, antioksidantov, mineralov, dekstrinov in eteričnih olj.

Gozdni med

Razliko med cvetličnim in gozdnim medom lahko prepoznamo zelo hitro. Cvetlični med ima aromo in vonj cvetlice, iz katere izhaja, okus je običajno slajši od gozdnega, barva pa svetlejša. V cvetličnem medu je tudi višja vsebnost cvetnega prahu. Po drugi strani pa je gozdni med bolj moten, temnejše barve, bolj grenkega priokusa in se tudi teže raztaplja v ustih.

Postopek nastajanja medu v panju

Čebele delavke nektar ali mano najprej prinesejo v panj, nato pa mlade čebele kapljice deloma izsušijo, da se izloči odvečna voda. Postopek gostenja medu poteka tako, da čebele večkrat izbljuvajo sladko kapljico, da se delno posuši na zraku, in jo nato znova pogoltnejo, s tem pa vanjo dodajo številne encime, ki spremenijo sestavo medičine. Tak postopek poteka približno 20 minut, dokler se medičina ne zgosti in je primerna za nadaljnje dozorevanje, ki traja približno tri do štiri dni. Celice satja, ki so napolnjene do vrha, čebele pokrijejo z voščenimi pokrovci, kar je zelo pomemben znak za čebelarja. Ko je sat do dveh tretjin pokrit s takimi pokrovci, je primeren čas za točenje.

Odvzem medenih satov

Satje odvzamemo v lepem vremenu, pri čemer pazimo, da nikoli ne vzamemo tistih z zalego, jih zlagamo v čiste zaboje, preprečimo dostop čebelam in previdno transportiramo do točilnice. Prostor za točenje medu mora biti skrbno opremeljen, nadzorovan, urejen in očiščen, svetel ter primerne temperature, med 25 in 30 °C.

Postopek točenja medu

Sledi odkrivanje satja, pri čemer je potrebna velika natančnost in primerna oprema. Pri tem opravilu odstranimo voščene pokrovčke, ki so jih predhodno namestile čebele. Posebej pozorno moramo paziti, da se med v satih ne ohladi in ne pride v stik z medom čebele in ostalimi prisotnimi insekti.

Po odvzemu medenih satov

V nadaljevanju začnemo med točiti, kjer je ponovno treba biti zelo natančen, da ne poškodujemo satov. Zavedati se moramo, da smo s točenjem medu čebelam odvzeli hrano, zato jih je treba dodatno krmiti, da preprečimo morebitno stradanje.

Čiščenje medu

Ker med točenjem v med zaidejo tudi nekateri nezaželeni delci (delci voska, čebel, lesa), ga precedimo skozi sita primerne gostote, s čimer odstranimo večje tujke, ne pa tudi cvetnega prahu.

Dodatna odstranitev

Sledi še posnemanje medu. Po treh dneh na vrh posod, kamor smo spravili med, splavajo drobni delci voska. To peno je treba čimprej odstraniti, saj nase veže vlago iz zraka, s čimer preprečimo njen vpliv na samo aromo medu.