MED

Glede na izvor ločimo cvetlični in gozdni med. Cvetlični med oziroma med iz nektarja je pridobljen iz nektarja cvetov, medtem, ko je gozdni med oziroma med iz mane v večini pridobljen iz izločkov insektov na živih delih rastlin ali izločkov živih delov rastlin.

Gozdni med izločajo nekatere žuželke (listne uši, medeči škržat, kapar), ki se prehranjujejo s floemskimi sokovi dreves. V njihovih prebavilih pride do encimske pretvorbe sladkorjev in aminokislin. Sam organizem teh žuželk vsrka le majhen delež snovi, po večini sladkorjev, preostanek pa izbrizga v obliki kapljice na svojem zadku. Ker je prišlo do kemijske reakcije, ne moremo več govoriti o floemskem soku, zdaj to snov imenujemo mana, ki jo v obliki sladkih kapljic najdemo na številnih drevesih (kostanj, smreka, jelka, lipa, bukev, breza, javor).

Pri cvetličnem medu pa je vaba za opraševalca nektar oziroma cvetni prah. S prenosom cvetnega prahu je omogočena reprodukcija rastlinske vrste. Nektar vsebuje največji, kar do 70% delež sladkorjev s primesmi aminokislin, proteinov, lipidov, organskih kislin, antioksidantov, mineralov, dekstrinov in eteričnih olj.

Razliko med cvetličnim in gozdnim medom lahko prepoznamo zelo hitro. Cvetlični med ima aromo in vonj cvetlice, iz katere izhaja, okus je običajno slajši od gozdnega, barva pa svetlejša. V cvetličnem medu je tudi višja vsebnost cvetnega prahu. Po drugi strani pa je gozdni med bolj moten, temnejše barve, bolj grenkega priokusa in se tudi teže raztaplja v ustih.

Čebele delavke nektar ali mano najprej prinesejo v panj, nato pa mlade čebele kapljice deloma izsušijo, da se izloči odvečna voda. Postopek gostenja medu poteka tako, da čebele večkrat izbljuvajo sladko kapljico, da se delno posuši na zraku, in jo nato znova pogoltnejo, s tem pa vanjo dodajo številne encime, ki spremenijo sestavo medičine. Tak postopek poteka približno 20 minut, dokler se medičina ne zgosti in je primerna za nadaljnje dozorevanje, ki traja približno tri do štiri dni. Celice satja, ki so napolnjene do vrha, čebele pokrijejo z voščenimi pokrovci, kar je zelo pomemben znak za čebelarja. Ko je sat do dveh tretjin pokrit s takimi pokrovci, je primeren čas za točenje.

Satje odvzamemo v lepem vremenu, pri čemer pazimo, da nikoli ne vzamemo tistih z zalego, jih zlagamo v čiste zaboje, preprečimo dostop čebelam in previdno transportiramo do točilnice. Prostor za točenje medu mora biti skrbno opremeljen, nadzorovan, urejen in očiščen, svetel ter primerne temperature, med 25 in 30 °C.

Sledi odkrivanje satja, pri čemer je potrebna velika natančnost in primerna oprema. Pri tem opravilu odstranimo voščene pokrovčke, ki so jih predhodno namestile čebele. Posebej pozorno moramo paziti, da se med v satih ne ohladi in ne pride v stik z medom čebele in ostalimi prisotnimi insekti.

V nadaljevanju začnemo med točiti, kjer je ponovno treba biti zelo natančen, da ne poškodujemo satov. Zavedati se moramo, da smo s točenjem medu čebelam odvzeli hrano, zato jih je treba dodatno krmiti, da preprečimo morebitno stradanje.

Ker med točenjem v med zaidejo tudi nekateri nezaželeni delci (delci voska, čebel, lesa), ga precedimo skozi sita primerne gostote, s čimer odstranimo večje tujke, ne pa tudi cvetnega prahu.

Sledi še posnemanje medu. Po treh dneh na vrh posod, kamor smo spravili med, splavajo drobni delci voska. To peno je treba čimprej odstraniti, saj nase veže vlago iz zraka, s čimer preprečimo njen vpliv na samo aromo medu.